Zapustil Indijsko gibanje Neuspeh misije Cripps in učinki druge svetovne vojne so v Indiji ustvarili široko nezadovoljstvo. Zaradi tega je Gandhiji sprožil gibanje, ki zahteva popoln umik Britancev iz Indije. Delovni odbor Kongresa je 14. julija 1942 na svojem sestanku v Wardhi sprejel zgodovinsko resolucijo “Nehaj Indije”, ki je zahtevala takojšen prenos oblasti na Indijance in zapustila Indijo. 8. avgusta 1942 v Bombaju je kongresni odbor All India podprl resolucijo, ki je pozvala k nenasilnemu množičnemu boju v najširšem možnem obsegu po vsej državi. Prav ob tej priložnosti je Gandhiji govoril o slavnem govoru “Do ali Die”. Poziv za “zapuščanje Indije” je v velikih delih države skoraj ustavil državne stroje, ko so se ljudje prostovoljno vrgli v debelo gibanje. Ljudje so opazovali hartalce, demonstracije in procesije pa so spremljale nacionalne pesmi in slogani. Gibanje je bilo resnično množično gibanje, ki je v svoj ambicioznik pripeljalo na tisoče navadnih ljudi, in sicer študentov, delavcev in kmetov. Videla je tudi aktivno sodelovanje voditeljev, in sicer Jayprakash Narayan, Aruna Asaf Ali in Ram Manohar Lohia ter številne ženske, kot so Matangini Hazra v Bengalu, Kanaklata Barua v Assamu in Rama Devi v Odisi. Britanci so se odzvali z veliko silo, vendar je trajalo več kot eno leto za zatiranje gibanja.